Vaška pot

Robačnekov mlin

Robačnekov mlin v Begunjah na Gorenjskem je zadnji od sedmih mlinov, ki se na potoku Begunjščica oziroma Zgoša omenjajo v franciscejskem cenilnem operatu (1826). Stavba, v kateri je mlin, naj bi bila po ustnem izročilu Robačnekovih stara okoli 500 let. V preteklosti naj bi mlin sodil h graščini Katzenstein, ki stoji v neposredni bližini. Mlin je imel nekoč pet mlinskih kamnov, tri mlinska kolesa, osem stop in napravo za čiščenje žitaric. Poganjala ga je voda mlinskega potoka. Ob prenovi stanovanjske hiše leta 1963 so odstranili tri mlinske kamne in dve kolesi, tako da sta se poleg stop ohranila dva mlinska kamna in eno mlinsko kolo. Leta 2002 je Občina Radovljica v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Kranj mlin obnovila kot primer tehniške dediščine.

Vaško jedro

Cerkev Sv. Urha

Prvo omembo župnijske cerkve najdemo v letu 1403, v svoji osnovi pa je nedvomno starejša. Takrat je spadala pod posest blejskega gospostva briksenskih škofov. V letu 1468 so Begunje omenjene kot podružnica radovljiške župnije, leta 1787 pa postanejo samostojna župnija.

V sedanji podobi je bila cerkev dograjena leta 1740. Novo, v baročnem slogu zgrajeno cerkev in župnišče so prekrili z opeko z opuščenega gradu Kamen. Hud vihar je leta 1824 opustošil streho na zvoniku, zato so zgradili novega, višjega, in mu dali današnjo podobo. Do leta 1877 je bil iz graščine napeljan ob zvoniku poseben pokrit most na kor, ki je grajski gospodi omogočal, da je ločeno od ostalih ljudi prihajala v cerkev k bogoslužju.

Oltarne slike so delo Leopolda Layerja (1752-1828) iz Kranja. Stranski kamniti oltar Matere Božje s sliko je bil prenešen iz nekdanje kapele z gradu Kamen. Zadnja stranska oltarja sv. Valentina in sv. Izidorja je 1877 naredil radovljiški kamnosek in kipar Janez Vurnik. Največji okras je cerkev dobila v letih 1894 in 1897, ko je nastala poznonazarenska poslikava notranjščine, ki velja za najboljše delo Matije Bradaška iz Kranja. V župniji hranijo sliko sv. Urha, delo Leopolda Layerja, in oltarno sliko Srca Jezusovega, ki jo je naslikal Ivan Grohar.

Graščina in pokopališče

Prvotni dvor pri cerkvi v Begunjah se v pisnih virih se omenja leta 1428, kar je sorazmerno pozno. V 14. stoletju je bil v lasti pl. Rainov, nato pa je prešel v roke Kacijanarjev. Kacijanarji so prvotni dvor sredi 16. stoletja temeljito prezidali in ga leta 1614 s cesarjevim dovoljenjem preimenovali v Katzenstein. Vdova Julijana Kacijanar je kot vneta podpornica prostestantske vere dala ob gradu zgraditi protestanstko kapelo, v kateri so delovali mnogi znani protestanti, med njimi tudi Jurij Dalmatin in Peter Kupljenik. Leta 1601 je protireformacijska komisija škofa Hrena protestantsko molilnico razstrelila s smodnikom. Grof Janez Herbert Kacijanar se je po letu 1664 znova lotil prezidave srednjeveško-renesančnega dvorca in jo zaupal italijanskemu stavbeniku Marcelu Ceretollu. Stopnišče gradu in posamezni bivalni prostori v nadstropju so bili okrašeni z razkošnim in kvalitetnim štukom, ki je povečini ohranjen še dandanes. 24. aprila 1763 so postali lastniki dvorca grofje Lambergi, ki so se vanj preselili z gradu Kamen in 1765 dokončno združili obe posesti.

Leta 1875 je dvorec od Viktorja Jermanna kupila avstro-ogrska pravosodna uprava in ga preuredila v žensko kaznilnico. Do druge svetovne vojne kaznilnico vodile redovnice Družbe usmiljenih sester sv. Vincencija Pavelskega. Usmiljenke so vodile verski pouk in šolo z dvema razredoma, prevzgojo jetnic pa je pomenilo predvsem delo v vrtu, zaporniškem gospodarstvu in živinoreji. Med posebnimi deli so bila ročna dela, tkanje ter šivanje in krojenje.

Nemški okupator je dvorec takoj po okupaciji leta 1941 obdal z bunkerji in ga najprej uporabljal kot zbirni zapor za izgnance, kasneje pa kot osrednji policijski zapor. Ker je zlasti na Gorenjskem v prvih mesecih vojne izbruhnilo močno odporniško gibanje, se je begunjska graščina spremenila v osrednji zapor za zapiranje pripadnikov in sodelavcev osvobodilne fronte. V času vojne je bilo v Begunjah zaprtih 11.477 zapornikov, več kot polovica vseh zapornikov je bila mlajša od trideset let. Grad je bil prizorišče trpljenja in smrti, saj je okupator poleg okrutnega mučenja uvedel tudi usmrtitve talcev. V času vojne je bilo skupaj usmrčenih kar 849 ljudi iz begunjskih zaporov. Dne 4. maja 1945 je Kokrški odred partizanske vojske zavzel begunjske zapore in osvobodil 632 jetnikov.

Po vojni je bila v dvorcu nekaj časa znova ženska kaznilnica za politične zapornice, nato pa miličniška šola. Od leta 1952 v njem domuje Psihiatrična bolnišnica. Muzej talcev v prizidku je na ogled od leta 1961.

Janez (Ivan) Kacijanar, rojen ok. 1491 na gradu Katzenstein, je poleg ljubljanskega škofa Franca Kacijanarja (1488-1543) nedvomno najslavnejši predstavnik rodu Kacijanarjev. Proslavil kot izjemen vojskovodja, vojaški strateg in pogumen bojevnik proti Turkom. Zaslovel je pri turškem obleganju Dunaja oktobra1529, ko je s svojo konjenico pri Koroških vratih odbil tri silovite naskoke Turkov in v boju mož na moža sam premagal dvanajst turških vojakov. Pomenbno vlogo je odigral tudi v bitkah pri Košicah in pri Dunajskem Novem mestu. V bitki pri Osijeku je poveljeval 50.000-glavi vojski, ki se je namenila Turkom odvzeti Slavonijo. Kot uspešen vojskovodja si je Ivan Kacijanar pridobil velik vpliv in bogastvo, zato je postal nevaren samemu cesarju.
Leta 1539 ga je zato po cesarjevem navodilu med kosilom umoril hrvaški grof Zrinjski. Zahrbtno umorjenega brata je dal ljubljanski škof Franc Kacijanar pokopati v cerkvi v Gornjem Gradu, kjer sta še danes na ogled kamnita nagrobna spomenika obeh znamenitih Kacijanarjev.

Plečnikov park

Redovnice reda sv. Vincencija Pavelskega, ki so v graščini vodile žensko kaznilnico, so največjemu slovenskemu arhitektu Jožetu Plečniku (1872-1957) zaupale ureditev grajskega vrta in kaznilniške kapele. Razgledni paviljon s kapelico sv. Jožefa, imenovan tudi Jožamurka (ime Murka je Plečnik sicer uporabljal za manjše počitniške hišice na Gorenjskem), je nastajal med 1937 in 1938. V kapelici je bil prvotno tudi kip sv. Jožefa kiparja Boža Pengova, ki pa se danes nahaja v Plečnikovi hiši v Ljubljani. Streha počiva na stebrih z dorskimi kapitli, ki so zidani v kombinaciji kamna in posebej žgane polkrožne opeke. Motiv »hiše v hiši« simbolizira dvojen namen stavbe: ta je služila kot kapela v procesijah in verskih obredih, ter kot prostor počitka in srečevanja redovnic. Plečnikovo delo je tudi senčnica Brezjanka oz. Murka (1938-39) ob zaključku kostanjevega drevoreda. Šest neobdelanih lesenih debel nosi streho odprte lope, ki je pokrita z betonskimi strešniki. Tlak krasijo mozaiki iz prodnikov, zidakov ter ostankov keramike. Na srednjem stebru je bil nekoč Marijin kip. Paviljon Murka v svoji zasnovi spominja na klasični antični tempelj, uporaba surovih lesenih debel pa sega še dlje v zgodovino – v čas gradnje prvih preprostih bivališč človeka. Plečnik je v letih 1939-40 zasnoval tudi oltar za Marijino oziroma kaznilniško kapelo v nekdanjih reprezentančnih prostorih graščine. Oltarno ozadje je predstavljala marmorna stena s tremi polkrožno zaključenimi nišami, ki je spominjala na slavolok. Na vsaki strani oltarne menze so bili v polkrogu po štirje stebri s svetilkami. V desno oltarno nišo je Plečnik postavil jaslice. Kapelo so podrli leta 1949.

V grajski park sta vključena kostanjev drevored in parkovno urejeno grobišče talcev. Grobišče z grobovi 457 talcev in 18 borcev druge svetovne vojne v severovzhodnem delu parka je v letih 1952- 1953 zasnoval arhitekt Edvard Ravnikar (1907-1993). Na kamnite nagrobnike v obliki prisekanih kvadrov so vklesani podatki o pokopanih talcih in borcih. Kipi so delo akademskega kiparja Borisa Kalina (1905-1975). Bronasta kipa Talca in Pripornika sta iz leta 1951 in 1954, kip Talke pa je umetnik izklesal iz kraškega marmorja leta 1956.

Galerija Avsenik

Pri Jožovcu v Begunjah sta se rodila brata Slavko Avsenik in Vilko Ovsenik, ki sta se s svojim bogatim opusom zapisala v evropsko glasbeno in kulturno zgodovino. Brata Avsenik veljata za utemeljitelja slovenske narodno-zabavne glasbe. Kvintet, ki sta ga ustanovila leta 1954, je bil v sestavi inštrumentov popolna novost. Drugačen, “avsenikovski” zven polk in valčkov je pripomogel k svetovni slavi, o čemer pričajo mnoga gostovanja in številni posnemovalci doma in po svetu. V štirih desetletjih delovanja so Avseniki posneli preko 700 skladb, mnoge od njih so ponarodele. Skladba Na Golici je ena izmed največkrat predvajanih instrumentalnih skladb na svetu. V času delovanja so izdali 120 plošč, v skupni nakladi več kot 30 milijonov izvodov. Nagrajeni so bili z s številnimi platinastimi, diamantnimi in zlatimi ploščami ter številnimi uglednimi mednarodnimi priznanji.