Podgorska kolesarska pot

Panoramska kolesarska pot skozi tihe gozdove Grofije, mimo romarskega središča Slovencev na Brezjah in nazaj v Begunje.

dolzina 18 km visina 270 m cas 1-3 h
1 Razvaline gradu Gutenberg 2 Cerkev sv. Lucije 3 Cerkev Janeza Krstnika
4 Zgornji otok 5 Grad Drnča

Razvaline gradu Gutenberg (v klancih)

Grad na strateški legi nad starodavno cesto pred vasjo Slatna so pozidali plemeniti Lambergi s Kamna konec 15. stoletja, verjetno na mestu nekdanjega obrambnega stolpa. Grad se je po slovenskem ledinskem imenu V klancih prvotno imenoval Glanz. Leta 1557 ga je Jakob Pl. Lamberg v spomin na nekdanji lamberški grad nad Bistrico pri Tržiču (danes Hudi grad) s cesarjevim dovoljenjem poimenoval Gutenberg. Grad je združil s posestvom Kamen in si pridobil baronski naslov: Freyherr zu Stein und Gutenberg.

Že v začetku 17. stoletja je bil grad razvalina, verjetno so ga opustili zaradi odročne lege ter poškodb v potresih. Pred propadom je obsegal palacij pravokotnega tlorisa (16×10 m) z velikim obzidanim dvoriščem ter vhodnim in obrambnim stolpom na zahodu.

Stavba je bila pozidana v poznogotski dobi, kar potrjuje neurejena zidava iz velikih kamnitih blokov. Lučaj stran so ostanki visokega zidu z ohranjenim polkrožnim portalom. Verjetno gre za ostanek mogočnega stolpastega poslopja, ki ga ja upodobil tudi J. V. Valvasor.

Iz leve: Grad Gutenberg, Slava vojvodine Kranjske (1689) | Oltar

Cerkev sv. Lucije

Cerkev Sv. Lucije v Zadnji vasi pod Dobrčo  je bila nekoč znana božja pot. Sveta Lucija (*284 †304) je priprošnjica zoper bolezni vida. Mladi krščanski mučenki so namreč pred smrtjo iztaknili oči. Pod cerkvijo je zdravilni studenec, v katerem si romarji umijejo oči. Vera domačinov in romarjev je  izviru pripisala čudežno moč, zato romarji prihajajo s prošjo za vid ali za zdravje pri očesnih boleznih.

Najstarejši del cerkve je gotski prezbiterij, zgrajen leta 1468. Renesančni portal iz zelenega peraškega tufa je datiran z letnico 1663,  ki verjetno označuje čas prezidave in dozidave cerkve. Takrat je cerkev dobila novo ladjo s tlorisom v obliki osmerokotnika in lopo na zahodni strani. V času baročne prezidave leta 1767 je bila k cerkvi prizidana kapela.

Marmornat oltar sv. Lucije je baročen in je nastal v začetku 18. stoletja. Oltarni kipi so delo Valentina Vrbnika in Angela Puttija (Pozza), oltar sv. Jošta v kapeli pa  je izdelal Gašper Gollmayer. Križev pot je naslikal leta 1850 podobar Matej Goričnik  iz Radovljice.

Iz leve: Glavni oltar | Zdravilni izvir

Cerkev Janeza Krstnika na Spodnjem Otoku

Enoladijska cerkev je bila zgrajena konec 14., v začetku 15. stoletja, prva omemba pa sega v leto 1405. Verjetno je cerkev služila kot krstna kapela radovljiški prafari. Cerkvena ladja je pravokotna, v osnovi verjetno romanska, in je bila na prehodu iz 17. v 18. stoletje baročno obokana. Cerkvi so bili skozi čas prizidani tristrano sklenjeni zvezdnato obokani gotski prezbiterij, vhodna renesančna lopa z zidano prižnico, zvonik ter stranski kapeli.

Zanimiva je predvsem poslikava na vhodni fasadi, kjer najdemo gotske freske delavnice Suško, bodeškega mojstra iz sredine 15. stoletja. V notranjosti na severni steni najdemo fragmentarno ohranjen prizor prihoda sv. Treh kraljev izpod čopiča Jerneja iz Loke, ki je nastal v tridesetih letih 16. stoletja. Enega lepših slikovnih ciklov tega slikarja najdemo v cerkvi sv. Petra na Gori nad Begunjami.

Glavni oltar je delo Mateja Goričnika iz Radovljice in sestoji iz kipov sv. Jožefa in sv. Janeza Evangelista. Oltarna slika Janeza Krstnika in ovalna slika sv. Magdalene iz leta 1913 sta delo Matije Bradaška. Južni stranski oltar je posvečen Janezu Nepomuku, severni stranski oltar pa sv. Martinu in je verjetno nastal okoli leta 1800.

Cerkev je zaradi svoje lege in obzidja verjetno služila kot zatočišče pred Turki, ki so leta 1475 nekaj mesecev ropali po Gorenjskem. O teh časih še danes priča zvonjenje ob enajstih dopoldan namesto opoldne, ki se razlega iz otoškega zvonika. Po ljudskem izročilu je namreč zvon začel sam zvoniti ob enajstih in s tem naznanil prihod Turkov.

Iz leve: Pogled na cerkev Janeza Krstnika pred obnovo (okoli leta 1930) | Marija z Jezusom, Mojster Bolfgang, 2. pol. 15. stoletja | Nekdanji leseni strop Janeza Krstnika, Poslikave delo Jerneja iz Loke, začetek 16. stoletja

Zgornji Otok

Ob koncu 13. in na začetku 14. stoletja so Ortenburžani tu naselili kmete iz nemško govorečih dežel. Kmetije so stale okrog domnevnega dvora, ki je ohranjen le v zapisih.
Ravnina pod vasjo je bila močvirnat svet, ki so ga prebivalci s pomočjo kanalov uspeli dokončno izsušiti šele v 18. stoletju.

Razvoj vasi je še posebno zacvetel po izgradnji Cesarske ceste leta 1734 pod tedanjim cesarjem Karlom VI. Habsburškim. Poteka po trasi Karlove ceste, nastale leta 1537, ki je povezovala Ljubljano in Beljak. V času furmanstva so vozovi postajali večji in težji, zato stara cesta ni zadoščala več potrebam prevoza in so zgradili novo, Cesarsko cesto, ki je bila široka 6 m in opremljena s stranskimi jarki in robniki. S Cesarsko cesto se vzpostavili sistem manjših cest, ki so povezale kraje na Zgornjem Gorenjskem z glavno prometno žilo, nudile so nov vir zaslužka in pripomogle k razvoju krajev, skozi katere poteka.

Hiše na Zgornjem Otoku so takrat popotnikom, prevoznikom in trgovcem nudile hrano ter pijačo in so poskrbele tudi za popravila popotne opreme. Pred vstopom v vas, v Rampah, so na mostu ustavili kočije in jih po pregledu spustili naprej. Prva hiša ob prihodu iz smeri Podvina je hiša pri Matičku (Zg. Otok 6). V nadstropnem baročnem dvorcu iz leta 1733 so prepregli konje in nudili sobe za prenočevanje. Prav tako se je na zemljišču nahajal zapor za prestopnike. Še danes o tej domačiji krožijo zgodbe o tem, kako je marsikateri bogati prevoznik ponoči tu izginil in da je hiša zakleta.

V sosednji hiši, pri Grbajsu (Zg. Otok 7), je bila mitnica, kjer so tovorniki (furmani) plačali cestnino. Pri Rahotu (Zg. Otok 8) je bila gostilna, na kar še danes nakazuje kip, ki podpira vogal hiše. Silhueta moža s pogačo na glavi, kozarcem v roki in sodom vina pod komolcem je popotniku takoj dala vedeti, da se v tej hiši lahko dodobra okrepča.

Čudovita je hiša pri Brinšku (Zg. Otok 9). Baročna stavba s klasicističnim portalom iz leta 1845 je bila med leti 1785 in 1871 poštna postaja, na kar opozarja figura nad portalom. Hiša nase opozori s freskami na fasadi, ki predstavljajo sv. Florjana, sv. Trojico in višarsko Marijo.

Pri Kovaču (Zg. Otok 14) so podkovali konje, pri Načemru (zgradbe ni več) je bilo sedlarstvo, pri Kojcu (Zg. Otok 11) so pokrpali poškodovane vozove. V zadnji hiši v vasi, pri Pibru (Zg. Otok 13), je bilo šiviljstvo. Večina obrti je zamrla, danes najdemo v vasi le še kovača.

Iz leve: Fjakar pred Brinškovo gostilno, okoli 1930 | Portal Brinškove hiše, nekdanje poštne postojanke | ˝Rahotov možic˝, peračiški kamen, original, okoli 1830

Grad Drnča

Dvorec Dermitschhoff v Dvorski vasi pri Begunjah je v pisnih virih prvič omenjen med letoma 1050 in 1065. Pozneje so imeli dvorec v lasti grofje Ortenburški, sredi 14. in na začetku 15. stoletja preide v last rodbine Drampcz, v začetku 16. stoletja pa postanejo lastniki baroni Gallenbergi.

Od 16. stoletja do leta 1810 so bili lastniki grofje Lambergi s Kamna, kasneje pa je prešel v meščanske roke. Jakob II. Lamberg je dvorec leta 1531 v celoti prenovil v renesančnem slogu. Ovekovečiti se je dal s svojo spominsko ploščo na pročelju dvorca. Na plošči iz leta 1558 je vrezano njegovo življenjsko geslo: »Bog daj srečen konec!«. Jakobov stric, Krištof I. Lamberg, je omenjen kot morebitni junak iz ljudske balade Pegam in Lambergar.

Zadnja predvojna lastnika in prebivalca gradu sta bila zakonca Josephine in Raoul Baillou. Zaradi ugleda,izobraženosti in znanja nemškega jezika je baronica med drugo svetovno vojno nemalokrat posredovala v nemških zaporih v Begunjah in iz njih mnoge rešila gotove smrti. Ob koncu vojne je morala skupaj z možem zapustiti dvorec v Dvorski vasi, ki je bil najprej oropan, potem pa nacionaliziran.

Med leti 1954 in 2004 je v dvorcu delovalo klimatsko zdravilišče pod okriljem Psihiatrične bolnice Begunje. V letu 2005 se je pričela prenova dvorca in gradnja hotela.

Iz leve: Grad Drnča, J.V. Valvasor, Slava vojvodine Kranjske (1689) | Grad Drnča okoli 1950 | Grad Drnča danes

6

Kartografska karta
Google zemljevid