Petrova pot

Cerkev Sv. Petra na gori

Cerkev sv. Petra na Gori (838 m) je bila prvič omenjena v 14. stoletju. Na začetku 16. stoletja so zgradili novo dvoladijsko poznogotsko cerkveno dvorano, ki so jo posvetili leta 1523. Zvonik je nekoč stal ločeno od cerkve, pozneje pa so prostor med zvonikom in ladjo prekrili. Prezbiterij in ladjo je okrog leta 1530 poslikal slikar Jernej iz Loke, ki je v tridesetih in štiridesetih letih 16. stoletja deloval na Gorenjskem, Tolminskem in v Beneški Sloveniji. Freske so nekdaj prekrivale celoten prezbiterij, slavoločno in severno steno ter del zahodne in južne stene v ladji. Na stenah so predstavljeni prizori iz življenja sv. Petra. Na ladijski slavoločni steni je prikazana Poslednja sodba, ki opozarja na neizbežnost smrti in svari pred grehi. Med grešniki so naslikani celo papež, kralj in škof. Na severni ladijski steni in delu zahodne stene je šestindvajset prizorov, ki tvorijo enega najobsežnejših pasijonskih ciklov v slovenskem srednjeveškem stenskem slikarstvu.

Pomembno vlogo je cerkvica sv. Petra odigrala v času turških vpadov, ko je bila vključena v sistem obveščanja o nevarnosti s stražnimi ognji. Nekoč je mežnar s kresovi okoličane opozarjal pred turško nevarnostjo in z zvonjenjem preganjal točo. O nekdanjem romarskem značaju cerkve pričajo ohranjeni podpisi romarjev iz 17. stoletja. V ljudskem izročilu se je ohranil podatek, da je do cerkve čez Karavanke vodila romarska pot s Koroške.

Marijina kapelica pri cerkvi Sv. Petra je bila morda eden od razlogov za božje potna romanja k cerkvi. Pod kapelico je naravna kraška jama, iz katere piha sapa, ki so ji ljudje pripisovali zdravilen pomen. Najdba rimskih novcev v jami in bogato ljudsko izročilo pričajo o pomembnem predkrščanskem kultu.

“Na gori za Katzensteinom, takoj za cerkvijo Sv. Petra, je videti globoka kamnita jama, ki ni širša kot da bi mogel vanjo majhen pes. Ta luknja ima posebno prednost ali zdravilno moč v sebi, kajti če koga bole ušesa ali kdor je deloma ali popolnoma gluh, pa če položi glavo čez to luknjo in jo tako drži nekaj časa, zadobi zopet popoln sluh. To mi ni izpričal samo mi ni izpričal samo mežnar na gori, temveč tudi mnogi drugi ljudje, katerim je bilo pomagano.”
(J. V. Valvasor, Slava vojvodine Kranjske, 1689)

“Na severozahodni strani graščine se dviga strmi holmec Sv. Petra z zanimivo gotsko cerkvijo. Za njo je napol podrto znamenje, pod katerim je obokana votlina. Najbrž je to podzemeljski rov, s katerim je bil zvezan Beli kamen, da bi se po njem v sili lahko oteli obleganci na gradu. Ljudstvo razlaga to po svoje in trdi, da je tista jama v zvezi s samim Rimom, da so že slišali iz nje na Sv. Petra dan glas papeža ki je v rimu pridigoval. “
(Fran Saleški Finžgar, Kvišku, 1899)

“Tisti vetrič pa, ki vedno pihlja iz jame, odpravlja žensko nerodovitnost. Še se spominjam, da sem videl sedeti žensko ob robu jame z nogami vanjo, da ji je vetrič pihal pod krila.”
(Jakob Prešeren, Planinski vestnik, 1957)

2

3

4

5

Plečnikov park

Redovnice reda sv. Vincencija Pavelskega, ki so v graščini vodile žensko kaznilnico, so največjemu slovenskemu arhitektu Jožetu Plečniku (1872-1957) zaupale ureditev grajskega vrta in kaznilniške kapele. Razgledni paviljon s kapelico sv. Jožefa, imenovan tudi Jožamurka (ime Murka je Plečnik sicer uporabljal za manjše počitniške hišice na Gorenjskem), je nastajal med 1937 in 1938. V kapelici je bil prvotno tudi kip sv. Jožefa kiparja Boža Pengova, ki pa se danes nahaja v Plečnikovi hiši v Ljubljani. Streha počiva na stebrih z dorskimi kapitli, ki so zidani v kombinaciji kamna in posebej žgane polkrožne opeke. Motiv »hiše v hiši« simbolizira dvojen namen stavbe: ta je služila kot kapela v procesijah in verskih obredih, ter kot prostor počitka in srečevanja redovnic. Plečnikovo delo je tudi senčnica Brezjanka oz. Murka (1938-39) ob zaključku kostanjevega drevoreda. Šest neobdelanih lesenih debel nosi streho odprte lope, ki je pokrita z betonskimi strešniki. Tlak krasijo mozaiki iz prodnikov, zidakov ter ostankov keramike. Na srednjem stebru je bil nekoč Marijin kip. Paviljon Murka v svoji zasnovi spominja na klasični antični tempelj, uporaba surovih lesenih debel pa sega še dlje v zgodovino – v čas gradnje prvih preprostih bivališč človeka. Plečnik je v letih 1939-40 zasnoval tudi oltar za Marijino oziroma kaznilniško kapelo v nekdanjih reprezentančnih prostorih graščine. Oltarno ozadje je predstavljala marmorna stena s tremi polkrožno zaključenimi nišami, ki je spominjala na slavolok. Na vsaki strani oltarne menze so bili v polkrogu po štirje stebri s svetilkami. V desno oltarno nišo je Plečnik postavil jaslice. Kapelo so podrli leta 1949.

V grajski park sta vključena kostanjev drevored in parkovno urejeno grobišče talcev. Grobišče z grobovi 457 talcev in 18 borcev druge svetovne vojne v severovzhodnem delu parka je v letih 1952- 1953 zasnoval arhitekt Edvard Ravnikar (1907-1993). Na kamnite nagrobnike v obliki prisekanih kvadrov so vklesani podatki o pokopanih talcih in borcih. Kipi so delo akademskega kiparja Borisa Kalina (1905-1975). Bronasta kipa Talca in Pripornika sta iz leta 1951 in 1954, kip Talke pa je umetnik izklesal iz kraškega marmorja leta 1956.