Pastirska pot

Slikovita planinska pot mimo planšarij,  kjer še vedno odzvanjajo kravji zvonci na cvetoče preproge travnikov Begunjščice.

dolzina 10,2 km visina 960 m cas 5-6 h
1 Soteska Luknja 2 Planina Preval 3 Izvir Roža
4 Roblekov dom 5 Poljška planina 6 Planina Planinca

Soteska Luknja

Zgoraj iz leve proti desni: Rhellicanova črna murka – Nigritella rhellicani | Dišeči volčin – Daphne cneorum | Clusije svišč – Gentiana clusii | Kranjska lilija ali zlato jabolko – Lilium carniolicum
Spodaj: Belka – Lagopus mutus | Gams – Rupicapra Rupicapra | Rjavi srakoper – Lanius collurio

Planina Preval

Planina Prevala leži na 1311 m visokem sedlu Preval, med dolino Drago in Šentansko dolino. Prvotno je bila last gospostva gradu Kamen, nato pa so jo odkupili posestniki z Zgoše in Vrbenj. Prevala je bila mlečna planina, molzli so tudi po dvajset krav, molža in predelava mleka pa sta bili glavna skrb planšarjev. Odgon živine na planino skozi sotesko Luknja je bil ljudem in živini naporen in nevaren, zato se del poti, kjer se prvič sveti obzorje nad planino, imenuje Mil pogled.

Prve pastirske koče na planini Prevala, o katerih imamo pisne podatke, so bile zgrajene leta 1808. Stale so v prisojnem bregu, približno 300 m od sedanje koče. Zaradi stalne nevarnosti plazov so solastniki planine med leti 1936–38 zgradili novo kočo, ki pa je bila tik pred koncem 2.svetovne vojne požgana. Kočo so leta 1952 obnovili po prvotnih načrtih.

Iz leve: Stara koča na planini Prevala okoli leta 1925 | Planšarija v tridesetih letih 20. Stoletja

Izvir Roža

Zlato v Roži (ljudska pripovedka)

Da je v Begunjščici dokaj zlata, so vedeli že stari ljudje, predvsem rudarji. Pa so kopali pred sto, dvesto, tristo ali še več sto leti rudo pri jamah v Begunjščici sami pošteni možaki. Pa jim je začelo naenkrat zmanjkovati. Enemu kruha, drugemu mesa, tretjemu zaseke in še in še. Le kdo bi utegnil biti, so se spraševali. Kmalu so spoznali možica, ki bi z glavo niti do vrha mize ne segel, oblečenega v zelene hlačice in zelen jopič in pokritega z rdečo, prišiljeno kapico. Sedaj so vedeli, da jim hodi krast Berhmandelc. Gorskega škrata jim je uspelo prelisičiti z nastavljenim žganjem. Pod grožnjo rudarjev jim je izdal skrivnost, da na sam božič, medtem ko bije ura polnoč, namesto bistre vode iz studenca Roža priteče čisto zlato.

Vodja, ki je priganjal poštene rudarje k delu, je slišal za skrivnost zlatega studenca. V mrzli božični noči je ob zvonjenju podstavil škaf in začel šteti. Prav zares se mu je zazdelo, da curek zlato cinglja. »Joj, joj bogastva,« se je čudil in doštel do enajst. In namesto da bi odstavil škaf, se je iz pohlepnosti zakasnil. Poprijel je, pa ga ni mogel dvigniti. Segel je vanj, a otipal samo mrzlo vodo. Postala ga je groza in stekel je proti Jamam. Ko so ga na sv. Janeza dan v njegovi koči obiskali rudarji, ga skoraj niso več spoznali. Prej črnolas je osivel, tresla ga je mrzlica in govoril je kakor v klamah. Čez teden dni so ga v črnih, prazničnih oblekah spremili na pokopališče in mu voščili slovo z rudarskim  »Srečno!«

Janez Jalen
(priredil Peter Kolman)

Rudniki Mangana na Begunjščici

Pridobivanje manganove rude na pobočjih Begunjščice sega v začetek 19. stoletja. Sprva so rudo pozimi prevažali s samotežnimi sanmi, poleti pa vozili po ozkih poteh z enoosnimi vozovi brez zadnjih koles. Zadnji del voza je drsel po tleh in ga zaviral. V dolini so rudo pretovorili na navadne vozove in jo odvažali gorenjskim fužinam. Manganova ruda je bila za fužinarje pomembna zaradi sposobnosti manganovih spojin, da razžveplajo surovo železo in mu omogočijo elastično zlitino.

Z odkritjem novega postopka se je potreba po manganovi rudi zelo povečala. Tehnični direktor Kranjske industrijske družbe (KID), Lambert vonPantz, je vsipu železove rude dodal manganovo rudo, ki so jo kopali na Begunjščici. Uspelo mu je, da je KID prva na svetu v plavžu pridobila zlitino železa in mangana – feromangan, kar je iznajditelju in javorniškim fužinam prineslo svetovni sloves. Za svoj izdelek so bili odlikovani na razstavah na Dunaju (1873) in Philadelphiji (1876). Do zaprtja rudarskega revirja v letu 1915 so v Florjanovem, Ferdinandovem in Maksimiljanovem rovu na Begunjščici izkopali kar 130.000 ton rude, ki je vsebovala okoli 30 % mangana.

Iz leve: Manganova ruda iz rudnika na Begunjščici | Rudniški jašek oprt z lesom | Vodoravni rov rudnika mangana na Begunjščici

Roblekov Dom

Najstarejša planinska koča pod Begunjščico je bila Tomčeva koča na Poljški planini, zgrajena leta 1901. Ime je dobila po Blažu Tomcu, domačinu iz Poljč, ki je daroval svojo kočo radovljiški podružnici Slovenskega planinskega društva. Leta 1908 je društvo ob pomoči domačinov nad planino zgradilo novo kočo na nadmorski višini 1517 m. Poimenovali so jo Vilfanova koča po dr. Janku Vilfanu, prvemu načelniku SPD Radovljica. »Vilfanca« je bila po svoji legi in velikosti bolj lovska koča, zato je odbor planinskega društva odločil za gradnjo nove planinske postojanke na Begunjščici.

Nov planinski dom, imenovan po dr.Hugonu Robleku, je bil slovesno odprt 30. julija 1933. Tako Roblekov dom kot nižje ležeča Vilfanova koča sta bili med 2. svetovno vojno požgani. Roblekov dom je bil obnovljen na starih temeljih po prvotnem načrtu, Vilfanova koča pa je še danes v ruševinah.

Hugon Roblek se je rodil 27. decembra 1871 v Radovljici. Po končani gimnaziji je na Dunaju je leta 1892 zaključil študij farmacije z magisterijem. Kot lekarniški provizor je služboval v Sloveniji, Avstriji, Švici in Egiptu. Leta 1906 se je vrnil v domovino in odprl lekarni na Bledu in v Tržiču. Leta 1919 je v Podrožci na avstrijskem Koroškem kot Maistrov borec branil severno mejo.19. julija 1920 so italijanski fašisti požgali narodni dom v Trstu, simbol tržaških Slovencev. Tisto noč je v stavbi prenočeval tudi Roblek, ki si je s skokom skozi okno neuspešno poskušal rešiti življenje. V svoji oporoki je vse svoje premoženje zapustil radovljiški podružnici Slovenskega planinskega društva, ki je iz njegove zapuščine zgradila Roblekov dom.

Iz leve: Vilfanova koča na Begunjščici leta 1910 | Prvotni Roblekov dom po otvoritvi leta 1933 | Dr. Hugon Roblek (1871-1920)

Poljška Planina

Na Poljški planini, ki pripada vaški srenji iz Poljč, se je na leto paslo pretežno 6 konj štiri tedne, 25 krav osem tednov in okoli 200 ovac od deset do dvanajst tednov. Pašnike 134 hektarjev velike planine, ki se je prvotno raztezala vse do Velikega vrha Begunjščice, danes pretežno prerašča gozd. Prostoren planšarski dom je bil zgrajen v letu 1933, po požigu leta 1944 je bil po vojni obnovljen v prvotni obliki.

Iz leve: Otvoritev planšarskega doma na Poljški planini leta 1932, v ozadju Tomčeva koča | Ovce

Planina Planinca

Planina Planinca (nekdanja Lambergerjeva planina) je bila prvotno v lasti gospostva Kamen in begunjske graščine, od leta 1924 pa je last solastniške skupnosti 44 kmetov iz Begunj. Na planini z značilno slemensko lego so nekdaj pasli od 25 do 40 krav osem tednov in okoli 150 ovac od deset do dvanajst tednov.  Prevladovali so jalovci in teleta, molznih krav ni bilo veliko – le toliko, da so imeli na planini mleko. Pomenben vir prihodka za planino je bilo tudi oddajanje lova. Poraščeno zidovje poleg sedanje koče pripada nekdanjemu “gorskemu hotelu”, imetni pastirsko-lovski koči, požgani med drugo svetovno vojno.

Iz leve: Domačini pred »gorskim hotelom« na Planinci okrog leta 1930 | Planina danes


Košnja gorskih travnikov na Begunjščici
Med vsemi gorami v Karavankah je bila Begunjščica najbolj poznana po košnji. Snoseki (kosci) iz Begunj so z derezami na nogah kosili pobočja vse do vrha gore. Mrvo iz črtenj (privatnih senožeti) in kopišč (skupnih seč) so ženske zgrabile navzdol do svisli, navadno kar bose, da jim je pri delu manj drselo. Suho seno so na podlago iz vej zlagali okrog 3-4 metre visokega droga v kopo. Seno so nato dobro stlačili in kopo obgrabili, da je ob dežju odtekala voda. Ko je zapadel prvi sneg, so seno povezali v 180 kg težka bremena, ki so jih na suhih vejah vlekli do sani in nato v dolino.

Kartografska karta
Google zemljevid